Strokovni članki

Pravilnik o varnostih strojev predpisuje bistvene varnostne in zdravstvene zahteve za delovanje strojev medtem, ko pa standard SIST EN ISO 14121-1:2007 daje navodila za večjo varnost in zdravje delavcev in njihove okolice. Če pri stroju ni zagotovljena dovolj velika varnost, se ocena tveganja ponavlja toliko časa, da je stroj varen, medtem, ko Pravilnik o varnostih strojev tega ne zahteva. Standard EN ISO 14121-1 (varnost strojev in ocena tveganja) se nanaša na ocenjevanje tveganja za stroje in je v pomoč oblikovalcem oziroma proizvajalcem strojev pri zmanjševanju tveganja. Ta standard je podoben staremu SIST EN 1050, vendar ima dodatke kot so: nevarnosti, nevarne situacije in nevarni dogodki. Spremenjena je tudi prva tabela, tako da namesto naštevanja nevarnosti sedaj to predstavlja skupina nevarnosti oziroma opredelitev nevarnega območja. Standard je sestavljen tako, da so vodila in napotki kot serija logičnih korakov, ki pomagajo načrtovalcem sistematično delo in določajo omejitve strojev, identifikacija nevarnosti (požar, sevanja, električni oblok), presojo potencialnih nevarnosti razvrščenih od stojelomov do človeških napak. Celoten postopek in informacije so podlaga za odločitev načrtovalca stroja ali je stroj varen za uporabo ali ne. V kolikor stroj ni ustrezno varen mu to pomaga pri kasnejši fazi zmanjševanja tveganja. Ta proces naj bi se ponavljal toliko časa dokler ni zagotovljeno, da je uporaba stroja varna.

Ocenjevanje tveganja je zaporedje logičnih korakov, ki na sistematičen način omogočajo preiskavo nevarnosti. Oceni tveganje sledi zmanjševanje tveganja, kot to določa standard SIST EN ISO 12100 z določitvijo ukrepov. Ponavljanje tega postopka vodi do ponavljajočega postopka odpravljanja nevarnosti, kot je praktično v največji meri možno izvesti in s tem ustrezno zmanjšati tveganja in uvedbo varnostnih ukrepov. V standardu so določene še naslednje zahteve: Omejitve za stroje; Kjer je treba določiti omejitve glede na predvidljivo uporabo strojev (v industriji, hobi programih,...), predpostavljeno raven usposobljenosti, izkušenj ali zmožnosti predvidenih uporabnikov, izpostavljenost oseb, ter nepravilno obnašanje zaradi običajne nemarnosti, ne zaradi namerne nepravilne uporabe stroja; Identifikacija nevarnosti (kjer mora zajemati vse nevarnosti, ki se pojavijo v vseh fazah delovanja stroja (življenjski ciklus); Stopnjevanje elementov tveganja; Dokumentacija; V skladu s standardom dokumentacija o ocenjevanju tveganja prikaže izveden postopek in dosežene rezultate.;

Dokumentacija vključuje: stroje, za katere je bila opravljena ocena tveganja, vse pomembne upoštevane predpostavke, ugotovljene nevarnosti, ugotovljena nevarna stanja, nevarni dogodki, ki so se pri ocenjevanju tveganja upoštevali, informacije na katerih je temeljila ocena tveganja, cilji, ki naj se dosežejo z varnostnimi ukrepi, izvedeni varnostni ukrepi za odstranitev ugotovljenih nevarnosti, oziroma za zmanjševanje tveganja, preostalo tveganje, rezultat končnega vrednotenja tveganja. Standard SIST EN ISO 14121-1:2007 ima velik pomen k prispevanju varnosti in zdravja pri delu z razvojem ocenjevanja tveganja. Pomembno vlogo pri sestavljanju standarda so imeli predstavniki industrij, organizacij za varnost in zdravje pri delu (kot sta svetovna zdravstvena organizacija (WHO) in mednarodna organizacija dela (ILO)). Standard je nadgradnja prejšnjega veljavnega zakona SIST EN 1050, ki je vseboval prilogo B, ki je določala metode za ocenjevanje tveganja. Standard se deli na dva dela; prvi del SIST EN ISO 14121-1:2007 (varnost strojev – ocenjevanje tveganja – 1. del: načela), drugi del SIST EN ISO 14121-2:2007 (varnost strojev – ocenjevanje tveganja – 2. del: določa praktična vodila in primer metod za ocenjevanje tveganja).

Preglede strojev, delovne opreme s podorčja varnosti in zdravja pri delu,  opravlja tudi Ekosystem, ekološki in varstveni inženiring.